Modrovanja

Modrostni blog

Osvežen seznam blogerjev

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 13.09.2014 ob 19:55 pod Preteklost

Nekateri veste, drugim se niti ne sanja, tretjih sploh ne briga, da sem pred dobrima dvema mesecema objavil seznam slovenskih blogerjev. Najprej nas je bilo borih dvesto, ker sem moral vse kontaktirati, vprašati za dovoljenje in tako naprej.

Ker s številom nisem bil najbolj zadovoljen, sem jih zbiral naprej in jih objavil brez njihove vednosti. Vem, da to ni pravilno, ampak če koga moti, da je na seznamu, imam email in naj mi piše. Mislim pa, da bo vsak, ki je na seznamu, imel nekaj od tega.
Hvala za Vaš čas, ki ste si ga vzeli za branje tega zapisa in vse vljudno vabim na ogled seznama. Mogoče odkrijete kaj novega.
Vesel bom pa tudi vsakršnega širjenja informacije o seznamu in prav tako bom vesel všečkanja moje strani na Facebooku, kjer se dnevno objavljajo sveži in dobri zapisi blogerjev.
SBS – Slovenska Blogerska Skupnost
Seznam
  • Share/Bookmark

Uvod v seznam

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 23.07.2014 ob 18:01 pod Preteklost

Preden začnem, lahko povem, da je seznam pripravljen za objavo. Kar ne pomeni, da je to pač to, da bo tako ostalo in se ne bo spreminjalo, ampak čisto nasprotno. Verjamem, da je veliko blogerjev na dopustu, da nekateri čez poletje odklopijo in mogoče se zato niso odzvali.

Seznam sam je ustvarjen tako, da se ga bo lahko dopolnjevalo. Ker bodo nekateri nekoč prenehali s pisanjem in izbrisali vse, kar so do takrat ustvarili. Ker se bodo rodili novi blogerji, novi upi za slovensko blogersko sceno, novi morebitni, ki bodo mogoče dosegli, da bodo ljudje bolj brali blogerske zapise in bolj upoštevali bloge.

Sestavljanje seznama je potekalo tako, da so se blogerji javili z linkom, veliko sem jih kontaktiral sam, nekatere so priporočili uporabniki socialnih omrežij. S čisto vsakim je bil vzpostavljen stik, s kulturnim vprašanjem, če lahko. Velika večina ni komplicirala. Nekateri so rekli, da je to sicer brezveze in da s tem ne bom ničesar dosegel. Nekateri so rekli, da so taki seznami neuporabni. Nekateri so hoteli vedeti več, ampak več o tem,kot da sestavljam seznam blogerjev, nisem upal rečt.

Bili so tudi primerki, ki so zavrnili. Eni zaradi tega, ker sem menda udbovec, drugih seznam ni zanimal sploh, tretji, ki so hoteli biti prvi na seznamu, pa so po nekaj dneh ugotovili, da spadajo med neodločene ljudi in so prosili, da jih odstranim.

Vseeno je seznam točno tak, kot sem si ga zaželel. S celo več blogerji, kot sem sploh mislil, da jih obstaja. Koliko jih je na seznamu, naj ostane nepomemben podatek, kdor ga hoče vedeti, me lahko kontaktira ali pa gre sam preštet. Kot rečeno, upam na nove in nove blogerje, da se bo seznam dopolnjeval, zato še vedno pozivam k temu, da me kontaktirajo in pomagajo dopolnjevati seznam. Prav tako upam, da se mi javijo še vsi tisti, katerih nisem mogel nikakor dobiti, kot tudi tisti, ki mi še niso odgovorili na poslano pošto.

Izziv še ni končan, vseeno pa bo za konec primerno, če se lepo zahvalim vsem, ki ste pri tem imeli vsaj malo prstov vmes. Ne bi šlo brez Boštjana, ki je kljub obilici dela priskočil na pomoč s tehničnim znanjem. Zahvala gre tudi ekipi Drugi svet, ki je izpostavila novico o seznamu. Zahvala gre tudi ekipi Đuboksa, katera je hotela pobrati nekaj zaslug, saj so že pred objavo seznama vedeli, da sem idejo dobil ravno pri ogledu njihove strani. Zaradi njih sem naredil stvar veliko boljše. Sarkazem off. In na koncu tudi zahvala vsem, ki ste na Facebooku in Twitterju delili in retvitali moja sporočila – brez vas se ne bi zbrala takšna cifra.

In kje je seznam? Kot vsaka velika stvar, kot vsak večji dogodek, tudi seznam potrebuje napovednik. In ga ima. Če ste zdržali, ste ga pravkar prebrali.

Seznam bo na mojem spletišču objavljen 24.07.2014, ob 18.00.

Reklama ne bo škodila.

  • Share/Bookmark

Seznam slovenskih blogerjev

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 16.07.2014 ob 08:10 pod Sedanjost

Začnem čisto na začetku, a že brž nato skočim za skoraj desetletje naprej. Ne verjamete? Sledite, ker pozivam k posebni akciji.

Torej, potem ko sem se tistega sončnega četrtka nekje v osemdesetih rodil, sem sedem let kasneje že navdušeno bral (preberi prvi odstavek in potrdi, da se nisem zlagal). Ma kaj bral, požiral sem knjige, bral sem celo fotrove knjige o človeških značajih, kljub temu, da takrat se mi tudi sanjalo ni, kaj sploh je značaj. Pa še danes nisem povsem prepričan, da vem. Kar je prišlo v roke, sem prebral, pa naj je bil to Ciciban, ovitek čokolade ali Sobotna priloga.

Konec osemletke mi je nekaj kliknilo v glavi, začele so se druge stvari in branje je ostalo na stranskem tiru. Čez nekaj let sem ponovno vzljubil knjige, jih nekaj prebral, nato pa opustil. In bral le še na dopustu, če je bilo ravno kaj pri roki.

Danes je drugače. Jebeš televizijo, vsak večer pred spanjem preberem nekaj strani, pa naj si bo to knjiga, pripovedka, članek ali blog kakega blogerja. In zatem sem prišel na genitalno (genialno) idejo, da se resno naredi en konkreten spisek vseh slovenskih blogerjev. Vem, to že obstaja, veliko je strani, kjer so blogerji predstavljeni, nekaj od teh strani pa je celo dejansko neuporabnih.

Če si za to, da se naredi en konkreten spisek, beri dalje. Če misliš pri tem vsaj malo sodelovati, tudi. Če se ti zdi ideja blesava, prežvečena, neizvedljiva, dolgočasna, nezanimiva, pojdi naprej gledat televizijo.

Zadevo sem si zamislil takole: vsak bloger, ki idejo podpira in bi rad bil na najpopolnejšem seznamu slovenskih blogerjev, naj napiše vsaj svoje ime in prilepi link do svojega bloga. Njegova naloga bo s tem zaključena, čeprav ne bo nič škodilo, če to informacijo posreduje tudi svojim kolegom blogerjem. Naloga bralcev je, da posredujejo preko FB in Twitterja in še kako drugače, lahko tudi od ust do ust, pa magari z menjavo sline, da se sestavlja največji in najbolj popoln seznam blogerjev.

Moja naloga: spisek bom objavil na svoji spletni strani, na kateri trenutno ste. Videli ga boste vsi in kadar boste iskali določenega avtorja, bo ta oddaljen samo en klik. Tako bo dobro poskrbljeno za avtorje, kot tudi za bralce. Obenem imam namen tudi sam napisati kratek opis vsakega bloga. Pa naj vam ne bo nerodno, sprejeti bodo vsi blogi, pa naj bodo to le fotografije, naj bodo strokovni članki, naj bodo brezvezna natolcevanja ali strogo usmerjeni v neko stvar. Sprejmem vse.

Da pa ne bo vse tako rožnato, bom objavil le avtorje, kateri se bodo sami javili. Tiste, ki jih bodo priporočili bralci, bom osebno kontaktiral in povprašal, če so pripravljeni biti na seznamu. Nekateri namreč nočejo biti, verjetno. Mogoče.

Od kje mi ta ideja. Od tu. Ko sem prebral, koliko je blogerjev, sem začel iskati nove, meni neznane in zanimive, a nisem našel ravno kaj veliko. Nekaj jih je, ki jih tudi sam spremljam, verjamem pa, da jih je veliko, za katere nisem še slišal.

Torej, naj se ustvarjanje seznama začne. Podatke mi posredujte na info@peterfilec.com, na FB, na Twitter, lahko tudi preko goloba, važno je, da pride informacija do mene.

Obenem naprošam tudi za vašo pomoč z deljenjem in lajkanjem. Tako bomo blogerji bolj povezani, mogoči bodo razni stiki, sodelovanja, akcije, podpore in še kaj.

Hvala vsem in vsakemu posebej, ki bo kakorkoli pripomogel k ustvarjanju seznama.

  • Share/Bookmark

Pride čas…

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 27.02.2014 ob 16:54 pod Preteklost

Pride čas, ko moraš vzeti slovo. Od določenih ljudi, od načina življenja in od ljubih stvari. In pride čas, ko moraš sprejeti odločitev.

Zato lahko rečem le še to: Zbogom, Siol blog.

Če pa ima kdo neizmerno željo komunicirati z mano… http://www.peterfilec.com/

Hvala za vse lepe trenutke, hvala za vse besede, komentarje in iskrenost.

  • Share/Bookmark

Ceneje ne gre

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 19.01.2014 ob 22:33 pod Sedanjost

Uri primerno je, da napišem dober večer. Po zopet kratkem premoru. Ne da se mi ni dalo, pač pa se mi ni zgodilo ničesar omembe vrednega. Danes pa sem si vzel nekaj časa in se odločil napisati nekaj vrstic. Za vse ostalo je tu Mastercard. O tem v nadaljevanju.
Za vse zveste je skorajda nujno, da napišem, kako je z zdravjem. In po včerajšnjem obisku nimam kaj reči. Še vedno sem na brezpotju oziroma krožim po krožišču in čakam, kateri pas mi bo dodeljen. Tisti, ki vodi v svetlobo ali, bog ne daj tisti, ki vodi v temo. Obenem se zavedam, da se bom moral sprijazniti z izbranim, ne glede na pozitivne ali negativne lastnosti. Sicer pa pametni ljudje dobimo pozitivne stvari v tudi najbolj črnih scenarijih. Torej, včeraj sva se s Petro nahajala v Ljubljani, prestolnici republike Slovenistan. Ups, politika. Bolj kot karkoli drugega so naju navduševale nutrije v bližini lokala, katerega je lastnik poimenoval po Urškinem soplesalcu. Ena izmed njih se je odločila približati in po kratkem razgovoru smo bili dogovorjeni za fotografiranje. Povedal sem ji, da se bo videla na mojem blogu, pa je le žalostno vzdihnila nekaj v smislu ”oh, še en pisun”. Ne zamerim. Torej, Petra je z mobilnim telefonom ovekovečila ta trenutek pozerstva.

Potem sva odpeketala na obisk, se malo pogovorila z mamo in nadaljevala proti Dipotu, kjer menda ceneje ne gre. To njihovo reklamno gesto lahko komot izpodbijam s častno besedo, da gre. Na stvari je namreč, da naj bi veljale napisane cene in kljub raznim govoricam, da ne dajejo popustov, sem ga dobil. Očitno ga ne dajejo vsakemu loleku, ki pride po kak stol za dvajsetaka, ampak jaz sem ga dobil. Ne spodobi se in pravično ni, da bi sedaj razložil postopek, kako do popusta priti, saj lahko po Filčevi metodi potem vsi hočete popust, kar konec koncev pomeni, da bom jaz kriv za propad in bodo vsi kazali name. Lahko rečem le, da je ključavnica v tem, da je prodajalec nasprotnega spola, potem moraš pa sam poiskati ključ, ki odklene pot do popusta. Seveda je meni s prirojenim šarmom, smislom za humor in samozavestjo serijsko to uspelo. Celo tako zelo, da je bila Petra malenkostno jezna, ampak danes se ne gleda več na vsak evro, temveč na vsak cent in … no ja, kmalu mi je bilo oproščeno. In naj tu pohvalim vse zaposlene, ki so bili poleg profesionalnosti tudi prijazni, vljudni in ustrežljivi. Marsikatera trgovina bi se lahko povprašala.
Domov sva pripeljala dnevno sobo in še nekaj obvezne šare, ki mora biti pač prisotna v vsakem stanovanju. Na ostale stvari morava še počakati. Ampak počasi nama gre. Sva v novem stanovanju, srečna sva, lačna nisva, žejna tudi ne in kar je najbolj pomembno, rada se imava. Tako sva današnjo nedeljo preživela ob zlaganju dnevne sobe, katere slike pač ne bom pokazal, da ne bo predčasno presenečenje za morebitne obiskovalce. Vidva, ki to sta, sta se že prepoznala. In tako sedaj, ob desetih zvečer, sedim za mizo, vlečem zvitek tobaka in pišem to zadevo, katero sem nekaj časa zanemarjal.
Ja, kam vse te pripelje življenje. Odkril sem nove hobije, katere sem nekaj časa postavljal na zadnji tir oziroma se jim posvečal bolj poredko. Po mami sem tako očitno podedoval strast do reševanja križank in pošiljanja le teh ter igranje jackpota vsak petek, v upanju na majhen dobitek. Po fotru sem ponovno vzljubil knjige, le da ne take kot on. In po ne vem komu sem se naučil ceniti življenje. Ne le svoje in ne le človeško. Za vsako žival, ki sedaj zaide v stanovanje, poleg rednih obiskov psa in dveh mačk, premišljujem, ali si resnično želi končati v prahu v notranjosti vrečke sesalca, ali pa bi mogoče raje nadaljevala svoje poslanstvo nekje drugje, recimo na travniku za hišo. In če moram tako premišljevanje plačevati s časom, lahko samo potrdim, da resnično ceneje ne gre.

  • Share/Bookmark

Prvič

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 7.01.2014 ob 22:15 pod Sedanjost

Določene stvari v življenju doživljam prvič. Kot ste iz prejšnjih blogov razbrali, se prvič ubadam z boleznijo, katera se počasi izboljšuje, pustila bo pa posledice. In kot zvesti bralci veste, sem na pragu selitve. Ne sam, da bi lahko vabil prijatelje k sebi v dvosobno stanovanje, polno praznih piksen na špinel. In ne sam, da bi lahko ogovoril simpatično deklino v baru in jo povabil k sebi na prikaz penetriranja.
Danes sva prvič prespala skupaj. Tam, kjer bova, v mestu duhov, kot sem ga poimenoval. Ker je res, mesto polno skrivnosti in zanimivosti. In povečini dolgočasno, ko se pelješ skozenj. Ampak bilo je treba. Ker se nočem postarati sam. Ker rabim nekoga, ki mi v teh trenutkih stoji ob strani in ne samo spredaj meter od tal. Če bo tisto stalo tako kot mora, bom čez nekaj let pisal o nasledstvu.
Prvič sem se zbudil in skozi okno ugledal nebo. Kakršnokoli že, ampak ko sem se postavil na noge, sem videl grad. In ga vidim iz spalnice in iz dnevne sobe. Grad, ki bi ga moral videti nekje nad sabo. Ampak ne, jaz ga vidim pod sabo. In sploh ni slabo. Na eno stran mesto, na drugo stran neokrnjena narava, boljšega si res ne bi mogel želeti.
Sicer sva prespala bolj po sili razmer. Namreč, stanovanje je še v fazi prenove in zadnjih nekaj dni sem se ubadal predvsem z beljenjem in polaganjem laminata, sledilo je še premikanje pohištva in temeljito čiščenje. Nato sledi druga soba. Počasi, ampak bo. Recimo, tale zapis nastaja iz postelje, ker nimava še primerne mize za računalnik, na jedilno mizo pa se ne odlaga drugega kot hrano in jedilni pribor. Ampak to so seveda samo moja nenapisana pravila.
Obenem nama manjka še televizija. Za Petro najbolj pomembna stvar, ker je pred njo tako lepo zaspat. Zame samo kos tehnologije več, ki je v bistvu ne potrebujem. Pomembnejši mi je kavč, kjer bom lahko ležal in bral knjige. Tiste dneve, ko ne bo treba v službo.
Nekateri so mi že očitali. Kako si lahko privoščiš, sprašujejo. Enostavno. Ne zamenjam avtomobila vsako leto, ne privoščim si potovanj v kraje, kjer si mislim, da bi mi bilo dolgčas, obenem mi pa petdnevno pitje na grški obali ne sede. Tudi jem povsem normalno in ne tako kot vi, ki odplačujete lizing in jeste kruh iz Hoferja, ki je dan pred rokom, da le plačate minimalno. Tudi ven grem rad in se ne smilim samemu sebi, ker si danes ni mogel privoščiti obiska gostilne. Kot recimo vi. Tudi v Mercator ne zahajam, ker vem da moram trdo delati za svoj denar, kot sicer tudi vi, le da za razliko meni ni toliko pomembno, kje me ljudje vidijo in s kakšnim avtom ter v kakšni obleki – kot je vam. Verjemite, da je to zelo drago.
In prvič, razen hotelskih sob, imava s Petro posteljo, ki se ji dejansko lahko res reče postelja. Tudi če sem spal samo šest ur, sem se zbudil spočit in predvsem sem imel dovolj prostora za roke in noge. Nisem bil porinjen ob kak zid ali stranico postelje. Pa naj še kdo reče, da se mi godi. Sicer se mi res, ampak ne toliko kot drugim. Ne zavidam. Sočasno se pa zavedam, da imam stanovanje z vodo, elektriko in parkirnim prostorom za dva avtomobila. Kar marsikdo nima. Na žalost.
Samo trdna volja me je pripeljala do tega, kar imam. Sam svoj mojster v več pogledih, drugo je odnos do ljudi in razumevanje. Ni važno kakšno ceno sem plačal (ali jo še plačujem), važno je, da se nisem vdal. In tega se od začetka mamine bolezni zavedam vedno bolj. Ko jo vidim, kako se bori, kako daje vse od sebe za minimalen napredek, si rečem ”Pero, nikoli ne obupaj”. In res, nikoli ne obupam, nikoli se ne vdam. Ker jih poznam dovolj, ki so se vdali in so obupali in so danes nekje drugje. Z žalujočimi za sabo.
Tudi živim prvič. Že nekaj desetletij sicer, ampak se tega do sedaj nisem zavedal tako močno. In v tem prvem življenju se resnično ne mislim ubadati s politiko in podobnimi stvarmi, ki jih počnejo nepošteni ljudje. Poštenih politikov je namreč prav toliko, kot nedolžnih amsterdamskih kurb. Za katere tudi nimam volje, časa in denarja. Čemu dajem prednost? Iskrenosti, poštenosti in realnosti. O tem nekoč drugič, na istem mestu.
Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark

Znova

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 3.01.2014 ob 21:26 pod Sedanjost

Evo. Zame še vedno ostaja prvi delovni dan, ko koledar kaže trojko. Sicer sem omahoval, ampak odločitev, da se vrnem, je premagala odločitev, da bom še nekaj časa tiho, ker itak povedati nimam kaj. Konec koncev mi je v družbi vas bralcev lepo, prijetno, marsikatero rečemo v komentarjih in… Zakaj se ne bi virtualno družili še naprej.
Za vrnitev je bilo predvsem krivo to, da izmed mojih realnih prijateljev noče nihče poslušati mojih genialnih zamislic, mnenj, prerokb in dovtipov. ”Ajd, Pero, dosaden si”, rečejo običajno. In da sem se vrnil povsem nenapovedano, hmm.. No, legende se vedno vračajo nenapovedano. Ne kot Terminator, ko je rekel, da se bo vrnil, je že dišalo po vseh naslednjih delih.
Kako mi gre, hvala za vprašanje. Kar dobro. Sem tam, kjer velika večina Slovencev, se pravi v Sloveniji, nekoč imenovani druga Švica, danes realno gledano cca štiriindevetdeseta Švica. Sicer pa na psu. Tako zelo, da mi noge drsajo po tleh in so se mi zaradi tega adidaske samodejno prelevile v japonke. Gledano pozitivno, lačen nisem, žejen tudi ne, nekaj malega se lahko še zapeljem z avtom in vplačal sem jackpot v upanju na kak dobitek. Ni treba veliko, dvestotak bo čisto dovolj. Ja, skromen sem še vedno.
Ne da se mi o tem, kje sem silvestroval, s kom in kaj smo jedli, kaj smo pili in kaj smo kadili. Jebat ga, marihuana deluje boljše na počutje kot nalgesin, apaurin ali kozarec mleka. V letu 014 bom še vedno isti, kot sem že od enajstice naprej: s čudnim smislom za humor, katerega povprečen intelektualec ne razume vedno, brez besed o politiki, ker potem padem v gnoj, kjer so že nekateri blogerji in postanem dolgočasen ter brez odkritega kurcanja določenih ljudi. Predvsem bom postal še bolj realen, bolj dobrodelen, bolj družaben in konec koncev tudi bolj reden. Tisti, ki ste prebrali moje zadnje tri stvaritve, veste v kakšnem položaju sem se znašel. Ni kaj, huda bolezen, tavanje v temi, čakajoč in upajoč na dobre rezultate, vse to ti pobere en kup energije, živcev, odrekanja ter seveda finančnih težav. Zaradi te izkušnje sem začel drugače gledati na svet. Ne obremenjujem se s stvarmi, katere se me ne tičejo, skrbim zase in za tiste, ki so mi blizu, pripravljen sem se pogovarjati z vsakim o vsem, brez da bi ga obsodil za idiota, niti nikogar ocenjevati po obleki ali stilu življenja. Sam sem našel svoje mesto, vem kje sem in vem kaj bom počel. Enostavno, zabavno in pogumno. Z glavo pokonci in naprej. Brez polen pod nogami. Pazi zdaj modre besede modrega človeka: kar te ne ubije, te okrepi in ni važno, kolikokrat padeš – važno je, kolikokrat se pobereš.
Seveda, kot vedno. Tudi letos se veselim vseh vaših komentarjev. Vseh vaših pripomb. Vseh vaših RTjev na čivkalniku in vseh lajkov na FB. Menda bodo celo neki pikniki. In ja, vsakemu vabilu na kavo se bom z veseljem odzval, tudi če bom na koncu sam plačal. Pijem pa tudi čaj, pivo, sok, vodo, belo vino, črno vino in še kaj.
Sicer pa se mi je življenje spremenilo. Nisem ga sam, kar samo od sebe se je. No, malo sem pomagal. Nekateri že veste, da sem izjemno blizu selitve v mesto, katerega sem nekoč označil za mesto duhov. In iz katerega prihajajo nekateri blogerski kolegi. Pospešeno se dela na tem, ampak več, ko bo čas za to.
Cenjene bralke, spoštovani bralci, pogumnice in pogumneži, ki se boste odločili komentirati, tole je za prvič letos povsem dovolj. Verjamem, da se bomo v letošnjem letu imeli boljše kot lani, kar je sicer odvisno samo od nas samih. Verjamem, da bo letos več zapisov, kot jih je bilo lani in verjamem, da bo čas za biti bolj blizu. Hvala vam da ste in vsem skupaj želim srečno ter uspešno leto.

  • Share/Bookmark

Zadnjič letos

Komentiraj

Objavil/a Peter Filec 18.12.2013 ob 19:51 pod Sedanjost

Povsem velika verjetnost je, da je to eden izmed zadnjih zapisov v tem mesecu. In spodobi se narediti nek pošten, realen zaključek, se pripraviti na praznike in na januarsko depresijo.
Kar se mene tiče, sem imel to leto uspešno. Bilo je nekaj kriz, ki niti niso omembe vredne. In danes jih bom omenil le malenkostno. Pravzaprav, če jih boste sami našli, jaz jih ne bom izpostavljal.
So stvari, na katere sem ponosen. Ena izmed njih je tudi erotična stran, s katero sem posloval dobro leto in pol in je v letošnjem letu dosegla vrhunec, vsaj kar se obiskanosti tiče. Spoznal ogromno mnogih ljudi, opravil nekaj intervjujev, poiskal peščico znanih Slovencev, kateri so vabilo za erotični intervju zavrnili in prav zanimivo bi bilo sedaj objaviti spisek ljudi ter razloge, zakaj niso bili pripravljeni sodelovati. Ampak, to je drugačno področje. Potem sem se odločil zadevo prekiniti, ker me ni več zadovoljevala in poiskal drugačne dejavnosti, ki mi zapolnjujejo prosti čas. Sem pa vseeno ponosen na to.
Ljubitelj kolesarjenja sem bil že nekoč, letos pa sem se odločil prevoziti določeno število kilometrov. In se bližam tej cifri. O tem v prihajajočem letu. Kot popolnemu kolesarskemu laiku se mi je zdel podvig Ljubljana – Izola omembe vredna stvar, kar tudi je. Ne zgolj zaradi kolesarjenja, ampak zaradi ljudi, ki smo tam bili in z razlogom, zakaj smo bili. In ponosen sem na to, da sem se tudi letos družil z edinim blogerjem, ki ga osebno poznam (Don The Legend), da sem spoznal idejnega očeta Dr. Magnum maratona Dušana in še eno blogersko legendo – Sandija.
Izmed pomembnejših, veselih dogodkov bi omenil še selitev. Ne, nisem še preseljen, ampak padla je odločitev. In od takrat, ko sva šla zaradi tega skozi vse ovire, čez vse prepreke in prišla do tega, kar želiva, še vedno ne veva. Ker se je tako težko odločiti, kakšne barve naj bi bile stene, kako udoben naj bo kavč, koliko naj ima televizija diagonale in ali naj bo vzmetnica trda ali poltrda. Se pa stvar bliža koncu in tudi o tem v naslednjem letu rečemo kakšno več.
Toliko o privatnem življenju. Blogersko sem namreč še vedno tam, kot sem bil nekoč: obiska ne spremljam, številke si skušam zamisliti glede na število komentarjev. In odkar je umrla moja osebna stran, se počutim svobodnejšega in bolj sproščenega, tudi če sem nekako v najemu. Sicer pa je vsem jasno, da nekateri, nekoč priljubljeni blogerski portali, postajajo le še zavetišče štirih, mogoče petih blogerjev. Poleg tega v najemu, če temu lahko tako rečem, dobivam več komentarjev in več mnenj in več elektronske pošte. In bom sedaj izkoristil priliko ter se zahvalil vsem bralcem, vsem ki komentirate in katerim ne odgovarjam, ker včasih pač to preložim na kasnejši čas, ki nikoli ne pride ali enostavno zaradi pomanjkanja časa, vsem tistim, ki me imajo na Fb ter tam lajkajo in komentirajo, vsem, s katerimi sem v stiku na čivkalniku, vsem, ki me priporočate naprej, vsem, ki ste me letos povabili h kakršnemu koli sodelovanju, a sem ga zaradi zanimivih in manj zanimivih razlogov zavrnil, skratka vsem, ki ste. Ja? Ja.
Da sem se spremenil v čisto drugačnega človeka, kot sem bil, je krivo tudi moje stanje. Psihično in fizično. Zadnje tri tedne namreč živim v negotovosti. Redno obiskujem mamo, ki leži na intenzivni, kjer se zdravi zaradi kapi. Redno se vozim v Ljubljano, ker me skrbi, ker vem, da me potrebuje zraven in ko sem danes videl njene odprte oči, sem ji lahko le rekel, da bo tudi to borbo dobila. In čez čas bom lahko le rekel, da je to bila zanimiva izkušnja. Ker so stvari, na katere se človek ne spozna in so dogodki, ob katerih človek ne ve točno, kako bi ravnal. In to te nauči. Pripravi v razmišljanje in spremeni pogled na svet okoli tebe.
In te poti v Ljubljano so me naučile uporabljati smernike, naučile so me prijazno dvigniti roko ostalim udeležencem v prometu, ki ustavijo in ti dajo prednost. Naučile so me pozdravljati in se zahvaljevati. Naučile so me iskrenih pogovorov in zaupanja. Naučile so mi dati moč, katere prej nisem imel. Naučile so me tudi, da nekatere radijske postaje vrtijo pesmi dokler jih ne znaš zrecitirati v rikverc, kar je povzročilo napredek za dvesto en korak. Iz Radia ena sem preklopil na Val 202.
Zame bodo prazniki minili, kakor pač bodo. Z nekaj veselja, ampak še vedno z mislimi nekje drugje. Vam, bralcem pa želim srečen Božič in miren prehod v leto 2014. Brez petard, se razume.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »